Nepoštene trgovinske prakse v prehranski verigi

Kaj so nepoštene trgovinske prakse

Nepoštene trgovinske prakse so prakse med podjetji, ki odstopajo od dobrega poslovnega ravnanja in so v nasprotju z dobro vero in poštenim ravnanjem. Zaradi velikih neravnovesij med malimi in velikimi podjetji je veriga preskrbe s hrano občutljiva za nepoštene trgovinske prakse. Kmetje in mala podjetja v verigi preskrbe s hrano pogosto nimajo dovolj pogajalske moči, da bi se lahko branili pred večjimi akterji.

Evropska unija se je zato odločila izboljšati zaščito kmetov ter malih in srednjih dobaviteljev. V ta namen je določila obvezna pravila, ki prepovedujejo nekatere nepoštene trgovinske prakse.

Evropski parlament in Svet EU sta 17. aprila 2019 sprejela Direktivo EU 2019/633 o nepoštenih trgovinskih praksah v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi. Države EU so morale direktivo do 1. maja 2021 prenesti v nacionalno zakonodajo in jo začeti uporabljati šest mesecev pozneje.

To je del širšega načrta upravljanja, katerega cilj je oblikovati učinkovitejšo in pravičnejšo verigo preskrbe s hrano, vključno s sodelovanjem proizvajalcev in ukrepi za povečanje preglednosti trga.

Boj proti nepoštenim trgovinskim praksam

EU je sprejela zakonodajo, ki prepoveduje 16 nepoštenih trgovinskih praks, da bi izboljšala položaj kmetov ter malih in srednjih podjetij v prehranski verigi. Direktiva razlikuje med „črnimi“ in „sivimi“ praksami. Medtem ko so „črne“ nepoštene trgovinske prakse prepovedane ne glede na okoliščine, so „sive“ prakse dovoljene, če se dobavitelj in kupec o tem vnaprej jasno in nedvoumno dogovorita.

Deset nepoštenih trgovinskih praks

• Plačilo pozneje kot v 30 dneh za hitro pokvarljive kmetijske in živilske proizvode
• Plačilo pozneje kot v 60 dneh za druge agroživilske proizvode
• Odpoved naročila hitro pokvarljivih agroživilskih proizvodov v zadnjem trenutku
• Kupec enostransko spremeni pogodbo
• Plačilo, ki ni povezano z določenim prodajnim poslom
• Tveganje za izgubo živil in poslabšanje kakovosti se prenese na dobavitelja
• Kupec kljub zahtevi dobavitelja zavrne pisno potrditev pogodbe o dobavi
• Kupec zlorabi poslovne skrivnosti dobavitelja
• Kupec izvede trgovinske povračilne ukrepe
• Plačilo stroškov, nastalih pri preučevanju pritožb strank, se prenese na dobavitelja

Šest sivih nepoštenih trgovinskih praks

Dovoljene so le, kadar so dogovorjene vnaprej na jasen in nedvoumen način.

• Vračilo neprodanih proizvodov
• Dobavitelj plača za skladiščenje, razstavljanje in uvrstitev proizvodov v ponudbo
• Dobavitelj plača za promocijo proizvodov
• Dobavitelj plača za trženje proizvodov
• Dobavitelj plača za oglaševanje proizvodov
• Kupec od dobavitelja zahteva, naj plača njegovo osebje in opremljanje prostorov

Direktiva določa minimalno uskladitev nepoštenih trgovinskih praks v vseh državah EU. Tako bodo zagotovljeni enaki konkurenčni pogoji za najbolj problematične prakse.

Najpomembnejša pravila direktive

Zaščita šibkejših dobaviteljev pred močnejšimi kupci

Direktiva zagotavlja zaščito šibkejših dobaviteljev pred močnejšimi kupci, kar vključuje vse dobavitelje kmetijskih in živilskih proizvodov, ki imajo največ 350 milijonov evrov prometa, in sicer z različnimi ravnmi zaščite do navedene vrednosti. To velja tako za kmete, organizacije proizvajalcev in distributerje (do 350 milijonov evrov prometa) kakor za dobavitelje in kupce zunaj EU, če ima ena od strani sedež v EU.

Prenos v nacionalno zakonodajo

Države EU se lahko pri prenosu direktive v nacionalno zakonodajo odločijo, da bodo sprejele strožje pogoje od tistih iz direktive in da bodo presegle njeno področje uporabe. Ne smejo pa zagotoviti nižje ravni zaščite od tiste, ki je predvidena v direktivi.

Komisija je oktobra 2021 objavila vmesno poročilo o prenosu in izvajanju direktive. Do decembra 2022 so navedeno direktivo prenesle v svojo nacionalno zakonodajo vse države EU. Posodobljeno poročilo in povezani delovni dokument, objavljen aprila 2024, vsebujeta pregled odločitev o prenosu v 27 državah članicah.

Izvršilni organi

Vsaka država EU je imenovala pristojni organ za uveljavljanje teh pravil. Ti organi so pooblaščeni, da sprožijo preiskavo in kaznujejo podjetja, ki kršijo pravila.